Uvod

Slovenska družba se stara, kar s seboj prinaša številne izzive. Leta 2019 so starejši (tj. prebivalci, stari 65 ali več let) predstavljali 19,8 % prebivalcev Slovenije, leta 2100 pa naj bi ta odstotek narasel na nekaj več kot 31 %.^[1] Primerno stanovanje in okolica sta eden od pomembni dejavnikov zdravja in dobrega počutja, ohranjanja samostojnosti in vključenosti v družbo. Ker se s staranjem potrebe ljudi spreminjajo, se s starajočim prebivalstvom povečujejo potrebe po prilagoditvah stanovanj, po dodatnih dostopnih namenskih in oskrbovanih stanovanjih, pa tudi skupnostnih oblikah bivanja. Te so pri nas še slabo razvite, čeprav se zanimanje zanje z leti in novimi generacijami starejših povečuje.

V Sloveniji smo doslej večinoma razvijali le institucionalno obliko stanovanjske oskrbe za starejše ljudi. Drugih oblik bivanja, v katerih bi starejši imeli več samostojnosti in neodvisnosti, pri nas skoraj ni. V zelo omejenem obsegu so na voljo le še oskrbovana stanovanja in namenska stanovanja za starejše ljudi ter možnost bivanja doma s podporo in obiskovanje dnevnega centra, v okoljih, kjer je ta storitev na voljo.^[2] Tako v okoliščinah, ko bi se star človek želel preseliti ali je v selitev primoran, nima veliko dostopnih in kakovostnih izbir. Premalo je razvita ponudba za bivanje starih ljudi, ki bi bila usklajena s sodobnimi smernicami oskrbe in organizacije – te narekujejo dezinstitucionalizacio in decentralizirano organizacijo bivanja ter oskrbo na domu.

Veliko starih ljudi biva samih ali v dvoje v tipičnih enodružinskih hišah, ki so bile zgrajene v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni.  Bivanje in vzdrževanje (pre)velike hiše je lahko naporno zaradi velikosti, dotrajanosti, slabše opremljenosti in neprilagojenosti bivanju starih ljudi. Predvsem pa predimenzionirane hiše predstavljajo finančno breme za tiste z nizkimi dohodki. V obsežnem fondu velikih hiš je priložnost za njihovo funkcionalno in trajnostno prenovo ter vzpostavljanje bivanjskih skupnosti, s čimer bi starim ljudem ponudili alternativno možnost za kakovostno bivanje v domačem okolju.

S publikacijo želimo predstaviti sobivanje kot kakovostno stanovanjsko rešitev za bivanje starih ljudi in prakse, ki pri nas že obstajajo. Obenem bomo predstavili tudi idejni koncept (v razvoju in nadgrajevanju) za projekt bivanjskih skupnosti, ki smo ga poimenovali Stanovalnica^[3] – v funkcionalno prenovljenih hišah bi (radi) vzpostavljali zadružno skupnost. Želja snovalcev projekta je, da bi spodbudili vzpostavljanje sobivanja in da bi se posamičnim primerom, ki že obstajajo, kmalu pridružile nove bivanjske skupnosti na vseh koncih Slovenije.

Položaj starih ljudi in njihove stanovanjske razmere, potrebe in želje

Stari ljudje so v veliki večini lastniki svojih domovanj

V Sloveniji živi kar 90 % starejših v starosti nad 50 let v stanovanju oz. nepremičnini, ki je v lasti članov gospodinjstva.^[4] Glede na raziskavo Urbanističnega inštituta RS iz leta 2015 je ta odstotek za starejše od 65 let še višji, in sicer 96,6 %.^[5] Tako je kar 43 % vseh nepremičnin v Sloveniji v lasti upokojencev. V 115.900 stanovanjih živijo samo prebivalci, stari 65 in več let. V več kot polovici teh stanovanj živi samo po ena oseba. Število takšnih stanovanj se glede na predhodne popise povečuje: v letu 2011 jih je bilo 64.600, v letu 2018 pa že 74.800. 37.778 stanovanj s po enim prebivalcem, starim 65 ali več let, je bilo v sklopu eno ali dvo-stanovanjske stavbe.^[6]

Čeprav so stari ljudje lastniki svojih nepremičnin, to še ne pomeni, da bivajo v ustreznih razmerah, saj so njihova stanovanja pogosto predimenzionirana, v slabem stanju in ne ustrezajo spremenjenim življenjskim potrebam v starosti.

Velike kvadrature in stanovanjska prikrajšanost

Dve tretjini starih ljudi živi na več kot 76 m2, v stanovanjih z več kot 50 m2 pa živi več kot tri četrtine vseh enočlanskih in skoraj vsa dvočlanska gospodinjstva. To je veliko več stanovanjske površine od slovenskega povprečja, ki znaša 27,4 m2 na osebo pa tudi od povprečja v razvitejših držav Evropske unije, ki znaša 35 m2 površine na osebo. Precejšen delež starejših torej biva v prevelikih stanovanjih.^[7] 18,7 % starejših od 65 let je leta 2021 živelo v stanovanjih v slabem stanju, t.j. v stanovanjih, kjer so težave s streho, ki pušča, z vlažnimi stenami, temelji, tlemi ali s trhlimi okenskimi okvirji ali tlemi.^[8] Ne glede na to, da so stari ljudje v veliki večini lastniki svojih nepremičnin, jih torej kar nekaj s svojimi dohodki ne zmore primerno vzdrževati. Podatek ne čudi, saj je leta 2021 v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine približno 85.000 upokojencev.^[9] V najbolj neugodnem položaju so starejše ženske. Posebej alarmanten je položaj žensk, v starosti 65 let ali več, ki bivajo v enočlanskem gospodinjstvu, pri katerih je bilo v letu 2020 tveganje revščine kar 48,2 %, za primerjavo – tveganje revščine v celotni populaciji je bilo sicer v letu 2020 12,4 %.^[10]

Ne glede na stanje so stari ljudje zadovoljni s svojimi domovanji in si želijo bivati doma, kolikor dolgo se da.

Rezultati ankete Urbanistične Inštituta RS so pokazali, da so ne glede na stanje starejši ljudje v Sloveniji zelo zadovoljni s svojim stanovanjem in okolico, kar lahko povežemo z njihovo navezanostjo na stanovanje in visoko povprečno dolžino bivanja v njem ter tudi z različnimi pomeni, ki jih ima dom – od samostojnosti, neodvisnosti, spomina na življenje in dosežke do finančne naložbe in dediščine. Visoko stopnjo zadovoljstva si lahko razlagamo tudi s skromnostjo starejših oziroma njihovo pripravljenost, da svoj dom sprejmejo kot ustrezen, ne glede na to, kakšen je. S tem se potrjuje, da je za starejše ljudi zelo pomembno, da čim dlje ostanejo v svojem domačem bivalnem okolju.^[11]

Starejši večinoma ne razmišljajo o selitvi (85,5 % anketirancev) in želijo čim dlje živeti v svojem domačem okolju. Glede na rezultate raziskave se navezanost na stanovanje s starostjo povečuje in pripravljenost za selitev zmanjšuje. Tisti, ki pa bi se radi preselili, so manj navezani na svoje domovanje in manj zadovoljni z večino vidikov bivanja. Med anketiranci, ki kot razlog, zaradi katerega bi se selili, navajajo velikost stanovanja in težave pri njegovem vzdrževanju, bivajo v nadpovprečno velikih stanovanjih (večinoma v hišah), ki v povprečju  merijo več kot 209 m2. Če bi se že morali preseliti, si večina želi, da bi bilo stanovanje v istem kraju ali bližini kraja, v katerem bivajo, kar je povezano z navezanostjo na svoj dom, družinske, sorodstvene in prijateljske vezi, ki jih imajo v svojem okolju.^[12]

Sobivanje kot dober odgovor na stanovanjsko vprašanje v starosti

Kaj so bivanjske skupnosti?

Bivanjska skupnost je ena od oblik skupnostnega bivanja, ki vključuje kombinacijo zasebnih in skupnih prostorov ter povezuje avtonomijo in zasebnost s prednostmi skupnostnega življenja. Od drugih oblik skupnostnega bivanja se razlikuje, ker:

• jih običajno oblikujejo, snujejo, organizirajo in upravljajo stanovalci sami;
• so oblikovane tako, da spodbujajo (ne pa tudi vsiljujejo) interakcije in sodelovanje med stanovalci – vključujejo skupnostne prostore;
• nimajo skupne ekonomije kot npr. v komunah, ali skupne ideologije, kot npr. pri namenskih skupnostih, ampak jih opredeljuje predvsem želja po skupnostnemu bivanju in dobrih medsosedskih odnosih.^[13]

V bivalnih skupnostih stanovalci torej souporabljajo del bivanjskega prostora, kar pripomore k zmanjševanju socialne izolacije, a istočasno je prepoznana potreba posameznega gospodinjstva po zasebnosti in varnosti. Tako ima vsako gospodinjstvo samostojno bivalno enoto, ki idealno vključuje lastno kopalnico in čajno kuhinjo, poleg tega pa še skupne prostore, na primer veliko kuhinjo, dnevni prostor, pralnico s sušilnico, vrt, teraso, delavnico ipd.

V bivalno skupnost se vključujejo ljudje z željo in namero dobrega sobivanja. Velikokrat se sprejemajo odločitve s soglasjem, kar skupnost spodbuja k skupnemu razreševanju izzivov sobivanja in razreševanju nesoglasij. Vzpostavljeni so procesi soočanja s konfliktnimi situacijami, ki so vedno del življenja, lahko se organizirajo tudi usposabljanja za razreševanje konfliktov.

Majhna skupina od 3 do 12 ljudi omogoča bivanje podobno družinskemu življenju. Stari ljudje so soorganizatorji skupnega življenja in si nudijo medsebojno pomoč, skupnost pa je vključena v širše okolje. Izkušnje v tujini so pokazale, da je zaradi življenja v skupnosti in medsebojne odgovornosti, nastal socialni okvir, ki dopolnjuje oskrbne in negovalne službe. Z bivalno skupnostjo se zasledujejo cilji zagotavljanja avtonomije in ohranjanja samostojnosti čim dlje časa, vzpostavljanja vzdušja domačega stanovanja in omogočanja toliko oskrbe in nege, kot jo stanovalci potrebujejo.^[14]

Bivalne skupnosti lahko nastanejo kot novogradnje ali s prenovo in prilagoditvijo obstoječih stanovanjskih kapacitet, npr. z združitvijo več stanovanj v večstanovanjskih stavbah ali v enodružinskih hišah. Z rabo obstoječe infrastrukture se lahko takšne skupnosti organizirajo relativno hitro. Stanovanjsko razmerje je lahko najemniško ali lastniško.

Večina modelov bivalnih skupnosti zasleduje tri cilje – družbene (skupnostna orientacija in spodbujanje socialne interakcije), okoljske (učinkovito oblikovanje in souporaba ter deljenje virov), ekonomske (zasledovanje cenovne dostopnosti projektov).^[15]

Bivalne skupnosti lahko nastanejo kot rezultat privatne iniciative, ko posameznik ali podjetje oddaja svojo nepremičnino skupini starih ljudi. Lahko pa jih vzpostavljajo javni akterji ali neprofitne stanovanjske organizacije, ki želijo občanom priskrbeti kakovostne in cenovno dostopne stanovanjske rešitve (npr. Nepremičninski sklad Pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Republiški ali občinski stanovanjski skladi, tudi domovi starejših). Kot ustrezna oblika za vzpostavljanje bivalnih skupnosti se kažejo stanovanjske zadruge, s statusom socialnega podjetja, saj delujejo neprofitno in so utemeljene na participaciji in demokratičnem soodločanju, kar je usklajeno s principi delovanja bivalnih skupnosti.

Za koga?

Bivanjske skupnosti za stare ljudi so primerne za tiste, ki ugotavljajo, da ne potrebujejo več toliko prostora, jim njihova obstoječa nepremičnina predstavlja breme, si želijo zmanjšati življenjske stroške in svoj prostorski in okoljski odtis, si želijo bivati v stabilnem in varnem okolju, deliti svoje izkušnje in znanje, ohranjati svojo avtonomnost, ostati vključeni v skupnosti in imeti povezane ter dobre medsosedske odnose z dovolj zasebnosti.

V bivalne skupnosti se običajno vključijo ljudje, ki so zmožni samostojnega opravljanja vsakodnevnih opravil. Lahko pa bi se skupnost odločila, da lahko v njej sobivajo tudi tisti, ki potrebujejo več pomoči in podpore. Za ta namen si lahko zagotovijo storitve na domu v potrebnem obsegu ali pa zaposlijo oskrbovalca, ki skupnosti zagotovi potrebno pomoč in podporo.

V kolikor bi se stanovanjska skupnost tako odločila in bi prostorski pogoji to dopuščali, bi se sobivanjski skupnosti lahko pridružili tudi mladi in mlade družine. Medgeneracijska komponenta lahko skupnost pomembno obogati. Sobivanje torej ni način življenja za alternativne ljudi, ampak je alternativna oblika bivanja za običajne ljudi. ^[16]

Zakaj sobivanje?

Veliko stoletji so se stari ljudje lahko zanašali na bivanje v razširjenih družinah vse do smrti. Danes pa jih veliko nima te možnosti, saj imajo ljudje manj ali nič otrok, ki pogosto živijo v drugih krajih. Zato je nujno razmišljati o drugih možnostih zagotavljanja neformalne in formalne oskrbe. Država se zaradi večanja števila starih ljudi in daljšanja življenjske dobe in obenem omejenih javnih virov, usmerja v staranje v domačem okolju, ki je veliko ceneje od institucionalne oskrbe. Privatni sektor že prepoznava priložnost in ponuja storitve z visokimi cenami, ki so dosegljive le manjšemu delu populacije. Tudi zato je potrebno ponovno razmisliti vlogo skupnosti pri zagotavljanju pogojev za dostojno bivanje v starosti.

Že preprosta medsosedska pomoč kot je ponujen prevoz, skrb za hišne ljubljenčke ali skupen sprehod, lahko pomeni veliko, še posebej za tiste, ki živijo sami. To da poznamo sosede, ki živijo za sosednjimi vrati, znatno poveča možnosti, da bomo prejeli pomoč, če bi jo potrebovali. Če bi kdo padel ali bi se mu zgodilo kaj drugega, bi to nekdo opazil in pomagal. Sosedje se lahko celo dogovorijo, da na dnevni ravni preverijo drug pri drugem, kako so, in obenem spoštujejo zasebnost drug drugega. Medsosedska pomoč in skupnostna skrb, ki jo v bivalni skupnosti lahko zagotavljajo sostanovalci, sta tako lahko komplementarni socialni in zdravstveni oskrbi, nikakor pa ju ne moreta nadomeščati. Je pa v tako povezani skupnosti lažje kolektivno organizirati in koordinirati tudi formalno skrb in potencialno celo deliti in zmanjšati njene stroške.^[17]

V Sloveniji je ena od treh oseb, starejših od 50 let, vsaj delno osamljena. Osamljenost in depresija gresta z roko v roki. Med starejšimi od 50 let, ki so precej ali zelo osamljeni, je 7 od 10 oseb depresivnih. Osamljenost je precej bolj pogosta pri osebah, ki živijo brez partnerja. Med starejšimi od 50 let, ki so precej ali zelo osamljeni, jih slabi dve tretjini (63 %) živi brez partnerja.^[18] Neodvisnost torej ni nujno vrlina, če je povezana s socialno izolacijo, ki po nekaterih raziskavah predstavlja večje tveganje za zdravje starih ljudi kot kajenje.^[19] Sobivanje daje možnost stalnega socialnega stika s hkratnim ohranjanjem zasebnosti. Prispeva k boljšemu počutju starostnikov in ostalih ter naslavlja problem izolacije in osamljenosti, saj gradi na mrežah socialne podpore, krepi solidarnost, vzajemnost, recipročno pomoč kar omogoča daljše neodvisno življenje v lastnem domu. To ima blagodejne učinke na individualna življenja, kot tudi na javno porabo, saj prispevajo k znižanju stroškov, povezanih z zdravstveno in socialno oskrb.^[20]

Sobivanje postavlja alternativo zapostavljanju starih ljudi in tradicionalno paternalističnemu odnosu do njih, saj so ljudje v tem modelu dojeti kot avtonomni posamezniki, občani, enakopravni člani družbe, ki soodločajo in soustvarjajo bivanjsko okolje glede na svoje potrebe in želje, in ne kot uporabniki storitev.^[21]

Koristi, ki jih sobivanje prinaša za stare ljudi, so torej številne:

• Dodatna možnost neformalne oskrbe v skupnosti, ki jo omogoča bivalna skupnost, lajša staranje v domačem okolju (age in place), stari ljudje v skupnosti sodelujejo in prispevajo svoje veščine, kar nadalje lahko prispeva k znižanju stroškov, povezanih z oskrbo. S krepitvijo skupnosti se povečajo socialni stiki, kar prispeva k zmanjšanju socialne izolacije, ki jo sicer pogosto doživljajo stari ljudje.
• Sobivanjske skupnosti ponujajo priložnost za selitev v manjše stanovanje, kar je za marsikoga boljša alternativa od selitve v dom za starejše.
• Bivanje v skupnosti daje priložnost za učenje in izmenjavo znanj skozi skupne pobude in aktivnosti.
• Sodelovanje v skupnosti ohranja aktivnost in angažiranost in možnost soodločanja o neposrednem bivalnem okolju, stanovanju in soseski.
• Sobivanje spodbuja aktivno staranje in s tem ohranja fizično in psihično zdravje starih ljudi, kar zmanjšuje potrebo (in stroške) po zdravstveni in socialni oskrbi.
• Z bivanjem v bivalni skupnosti se znižajo življenjski stroški ter prostorski in okoljski odtis stanovanj.
• V primeru medgeneracijskega sobivanja se spodbujajo medgeneracijske povezave, pomoč in izmenjave znanj in izkušenj^[22]

Ker ima sobivanje v skupnosti pozitivne učinke na zdravje in dobro počutje starih ljudi, lahko življenje v bivanjski skupnosti prepreči ali vsaj odloži vstop v sistem dolgotrajne oskrbe za več let oz. je lahko intenzivnost potrebnih storitev nižja. S tem se lahko tudi izogne visokim cenam institucionalne oskrbe, zato gre po mnenju strokovnjakov in zastopniških organizacij starih ljudi za ugodno in kakovostno alternativo zavodskemu bivanju.

Interes za sobivanje?

Raziskava Urbanističnega inštituta Republike Slovenije je potrdila, da bi stari ljudje, tudi če bi se znašli v okoliščinah, v katerih ne bi mogli več samostojno bivati, niti zanje ne bi mogli skrbeti sorodniki, še vedno najraje ostali v obstoječem stanovanju in uporabljali pomoč na domu. Za približno enak odstotek vprašanih (72,1 %) bi bila v opisanih okoliščinah sprejemljiva tudi preselitev v dom za starejše, manj sprejemljiva sta selitev v oskrbovano stanovanje (56%) in bivanje v obstoječem stanovanju z obiskovanjem dnevnega centra (51,7%). Medtem ko sta med alternativnimi možnostmi bivanje z drugo družino ali posameznikom in bivanje z oskrbniško družino manj sprejemljivi, so za malo manj kot tretjino vprašanih različne oblike skupnostnega bivanja sprejemljive, kar je za razvoj sobivanja precej spodbudno, saj kaže na določen interes zanj ne glede na to, da so te oblike pri nas manj pogoste oz. jih skoraj še ni.^[24]

Sobivanje starejših ljudi v skupnosti, ki je bilo predstavljeno kot oblika bivanja, kjer se starejši ljudje odločijo, da bodo živeli skupaj, da bi si delili mesečne stroške in stroške vzdrževanja, se družili in si pomagali, je sprejemljiva za 27 % vprašanih. Bivanje v večgeneracijski stanovanjski stavbi – v isti stavbi organizirano sobivajo ljudje različnih generacij, ki se med seboj družijo in si izmenjujejo usluge, npr. starejši pomagajo družinam pri varstvu otrok, mlajši pa starejše peljejo k zdravniku, po opravkih – je sprejemljivo za 32,8 %  vprašanih. Gospodinjska skupnost, ki je umeščena v bližini sorodnikov in kjer skupaj biva skupina starejših ljudi, ki potrebujejo nego, v skupini pa je ves dan prisotna hišna gospodinja, ki skrbi za gospodinjstvo, nego in dobro vzdušje, pa bi bila sprejemljiva izbira za 31,6 % vprašanih.^[25]

Kot najbolj zanimivo od alternativnih oblik bivanja za slovensko okolje, ki bi jo bilo vredno razvijati, prepoznavajo na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije sobivanje starejših v stanovanjski (bivanjski) skupnosti, saj je njihova raziskava potrdila, da so starejši ljudje pri nas v velikem deležu lastniki nepremičnin, kar je vselej povezano s stroški, medtem ko sobivanje omogoča delitev stroškov. Stanovanjski stroški so še posebej obremenjujoči v hišah, ki jih posedujejo skoraj tri četrtine vprašanih, mesečni stroški pa znašajo po ocenah anketirancev v povprečju tretjino skupnih prihodkov gospodinjstva, stroški vzdrževanja pa slabo petino. 59,7 % vprašanih je odgovorilo, da s trenutnimi prihodki shajajo oziroma se težko ali izjemno težko preživljajo. Poleg tega so te nepremičnine pogosto prevelike in v njih živijo sami ali le s partnerjem.^[26]

Naredili so tudi profil skupine ljudi, ki se kaže kot najbolj dojemljiv za nove oblike bivanja, to so t.i. »prilagodljivi«, gre za najmlajšo skupino med anketiranci (66,4 leta). To potrjuje spoznanja raziskovalcev, da se nove generacije starejših razlikujejo od predhodnih in da si ti želijo različnih rešitev. »Prilagodljivi« trenutno večinoma ne živijo sami, imajo dobro finančno stanje, saj ne navajajo, da bi se težko preživljali s trenutnimi prihodki. So tudi najbolj zdravi med vsemi skupinami (tudi zato, ker so mlajši) in najmanj navezani na svoje trenutno bivalno okolje. »Prilagodljivih je nekaj več kot četrtina (26 %) anketirancev.^[27]

Tudi v okviru projeka HELPS, ki ga je izvajal ZDUS v letu 2014, so izvedli anketo med 200 vprašanimi, ki je pokazala, da ljudje poznajo idejo sobivanja starejših in da so na takšno bivanje pripravljeni.^[28]

Interes je za bivanjske skupnosti je potrdila tudi manjša raziskava, ki jo je opravila doktorska študentka arhitekture Ana Belčič med trinajstimi eno ali dvočlanskimi gospodinjstvi, ki bivajo v enodružinskih hišah. Tisti, ki bivajo povsem sami (brez partnerja), so posebej v času bolezni bolj izpostavljeni osamljenosti in imajo običajno večjo željo po druženju, medsebojni pomoči in socialni opori. To je verjetno razlog, da so takšne osebe (pogosto vdove in vdovci) tudi bolj zainteresirane za morebitno vzpostavitev sobivanjskih skupnosti. Večina je bila že predhodno seznanjena s konceptom sobivanja (predvsem iz medijev), mnenja o tem načinu bivanja so bila pretežno pozitivna. Kot prednost pri sobivanju so navedli predvsem možnost za pogostejše druženje, podporo in medsebojno pomoč v gospodinjstvu. Želena velikost sobivanjske skupnosti se povprečno giblje med tri in osem oseb, kar je hkrati toliko, kot jih načeloma lahko obeduje za isto mizo.

Bivanjske skupnosti v strateških in programskih dokumentih

Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025 (ReNSP15–25) prepoznava, da je potrebno spodbujati sobivanje več starejših oseb, ker se kaže za uspešno v smislu povečanja kvalitete življenja in kot ena primernejših rešitev za odpravljanje stanovanjske revščine starejših oseb. Primere sobivanja je mogoče iskati tako v priselitvi starejših v stanovanje druge starejše osebe, ki je funkcionalno in lokacijsko primernejše, kot tudi v osnovanju bivanjskih skupnosti starejših v za ta namen posebej zgrajenih, prenovljenih ali prilagojenih stanovanjih v bližini dnevnih centrov starejših ali v bližini oskrbnih središč. Vključenost starejših oseb v širšo družbo bo zagotovljena z načrtovanjem primernih stanovanj v okviru mešanih sosesk, kar bo prispevalo k večji kakovosti bivanja in socialne vključenosti.

Resolucija kot alternativne oblike bivanja omenja tudi stanovanjske zadruge ali kooperative za potrebe gradnje cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki hkrati ustrezajo željam njihovih uporabnikov (lokacija, oprema, prostornost, kvadratura). Stanovanjske zadruge so v večini najbolj razvitih industrijskih držav takoj za javnimi stanovanjskimi skladi glavne ponudnice najemnih stanovanj po ugodnejši najemni ceni. Stanovanjske zadruge delujejo na podlagi vlaganja sredstev po principu zadružništva. Zemljišče za gradnjo stanovanj pod ugodnejšimi pogoji (dolgoročni najem) pridobi na podlagi dogovora z lokalno skupnostjo. Zadruga sama izvaja naloge – od priprave projekta za gradnjo do upravljanja s stavbo. Stanovalci so izbrani med člani zadruge (zadružniki) in imajo možnost soodločanja pri upravljanju s stavbo.

Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (ReNPSV22–30) poudarja povečanje deleža uporabnikov skupnostnih oblik in zmanjšanje deleža uporabnikov institucionalnih oblik socialnega varstva, z usmeritvijo v dodatne storitve pomoči na domu, s čimer se lahko preprečuje ali vsaj za določen čas nadomesti potreba po institucionalni oskrbi. Tudi za domove za starejše velja usmeritev usmerjanja svoje dejavnosti k skupnostnim oblikam izvajanja storitev, in sicer k širjenju namestitev v manjše bivalne enote ter k razvoju dnevnih oblik varstva (dnevni centri). Kot smo ugotavljali v prejšnjih poglavjih, pa lahko igra pomembno vlogo pri preprečevanju institucionalizacije in kakovostnem bivanju v domačem okolju, zato  so bivalne skupnosti ena od dobrih rešitev, ki bi jo stari ljudje morali imeti na izbiro.

Strategija dolgožive družbe, ki jo je leta 2017 pripravil Urad RS za makroekonomske analize in sprejela Vlada RS za podaljšanje samostojnega življenja v domačem okolju med drugim omenja potrebo po prilagoditvi bivalnih razmer in oskrbovalnih storitev ter drugačne institucionalne in skupinske oblike bivanja. Poleg oskrbovanih/varovanih stanovanj navaja še oskrbniške družine za stare ljudi; dnevne centre, in namenska stanovanja za starejše, stanovanjske zadruge ali stanovanjske skupnosti. Izpostavljajo potrebo po večji stanovanjski mobilnosti, ki bo omogočila prebivanje v primernih stanovanjih vsem generacijam in spodbujanje prenove stanovanjskega fonda, ki omogoča večjo kakovost bivanja v lastnem stanovanju (npr. energetska prenova, funkcionalne prilagoditve stanovanj). Obenem govorijo o potrebi po razvijanju starosti prijaznih mest in skupnosti (po metodologiji SZO), v kateri bodo zagotovljene možnosti za stalno vključenost starejših v vse vidike družbenega življenja v njihovih skupnostih v skladu z njihovimi potrebami, željami in sposobnostmi.

Kopalnice z vzidano tuš kabino v nivoju tlaka so estetske, voda odteka s pomočjo minimalnega naklona ploščic, zagotovljena pa je dostopnost v primeru uporabe invalidskega vozička ali drugih mobilnostnih pripomočkov. Pri večjih kopalnicah je mogoče vzidati tudi klop za tuširanje v sedečem položaju.

Spalnice

Spalnice z enim ležiščem potrebujejo vsaj 12 m2 površine, da je vanje mogoče umestiti poleg postelje in omare še fotelj ali mizico. Krajša stranica prostora mora meriti vsaj 3 m, da se izognemo preozkim prostorom. V idealnem scenariju imajo lastno kopalnico. V kolikor to ni mogoče, je priporočeno, da je v hiši vsaj ena kopalnica na dve osebi.

Zakonske spalnice, namenjene parom, potrebujejo vsaj 14 m2, krajša stranica pa naj bo široka vsaj 3,4 m. Zakonske spalnice naj imajo vedno lastno kopalnico.

Kuhinje

V bivanjski skupnosti je velika kuhinja v souporabi. Glede na število stanovalcev je smiselno, da se zagotovi več delovnih otokov, ki so opremljeni s štedilnikom in pečico, umivalnikom ter delovnim pultom. Tako se omogoči stanovalcem udobno sočasno uporabo kuhinje.

Kuhinjski prostori potrebujejo vsaj 1,5 m praznega prostora brez ovir pred pultom, da se zagotovi možnost obračanja v primeru uporabe invalidskega vozička.